Odhod na Erasmus+ izmenjavo na Portugalsko je bil sprva kar precejšen korak v neznano. Novo okolje, tuj jezik in življenje daleč od doma so prinesli tudi kar nekaj stvari, na katere prej nisem bila vajena – od urejanja dokumentacije in bivanja do spoznavanja njihovega načina življenja in vsakdanjih navad. Vse to je bilo na začetku morda nekoliko preplavljajoče, vendar sem se prav skozi te stvari naučila, kako hitro se lahko prilagodiš in znajdeš, ko si postavljen v novo okolje.
Izmenjava je potekala kot praksa v laboratoriju, zaradi njihovega urnika, praznikov in počitnic pa sem imela tudi precej prostega časa. Tega sem res dobro izkoristila. Lizbono sem lahko spoznala precej bolj podrobno, kot bi jo na običajnem potovanju, vmes pa sem imela tudi nekaj obiskov. Ker sem imela plažo zelo blizu, sem jo seveda maksimalno izkoristila – še posebej so mi ostali v spominu sončni zahodi, morje in tisti prijeten občutek, da se ti vsaj za trenutek nikamor ne mudi.
Poleg Lizbone in okolice Almade sem raziskala tudi veliko narave, obiskala Sintro in Cabo da Roca. Zaradi ugodnih letalskih povezav pa sem se odpravila tudi v Sevillo in Porto. Ob vsem tem sem imela dovolj časa tudi za pisanje diplome in druge študijske obveznosti, zato sem lahko izmenjavo lepo združila s študijem.
Najlepši del pa so bili ljudje, nova poznanstva, drugačna kultura, hrana in predvsem občutek, da za nekaj časa živiš nekoliko drugače kot doma. Iz začetne negotovosti se je tako počasi razvila čisto nova rutina, ki sem jo na koncu že težko zapustila.
Danes na te tri mesece gledam skoraj kot na nekakšen majhen retreat pred vstopom v »odraslo življenje« – pred redno zaposlitvijo, večjimi obveznostmi in vsem, kar pride zraven. Portugalska mi je dala čas, da sem malo zadihala, raziskovala, pridobila nove izkušnje in hkrati naredila nekaj zase in za svojo prihodnost. In če bi se morala odločiti še enkrat, bi šla brez dvoma.
Meta Djura, študentka LZP