Zunajcelični delci (ZD-ji) se naravno odcepljajo iz različnih vrst celic ter delujejo kot ključni vektorji za medcelično komunikacijo in prenos molekul znotraj organizmov ter med njimi. Zaradi naraščajočega biomedicinskega zanimanja je napredek pri razumevanju mehanizmov, ki uravnavajo stabilnost, nastanek in strukturno dinamiko ZD-jev v ekstremnih okoljih, utemeljen.
V Laboratoriju za klinično biofiziko Zdravstvene fakultete so pod vodstvom prof. dr. Veronike Kralj-Iglič prvič opazovali vpliv vesoljskega poleta na ZD-je v treh različnih vzorčnih matrikah: človeški krvi, kulturi alge Chlorella sorokiniana in sintetičnih hibridosomih iz sojinega lecitina in jabolk. Vzorci so bili pripravljeni v Ljubljani (Slovenija), utirjeni v orbito iz vesoljskega središča Esrange (Švedska) 31. maja 2026 ter vrnjeni 16. junija 2026 za primerjalno analizo s kontrolnimi alikvoti na Zemlji, ki so bili vzdrževani pri 18 °C. Morfologijo delcev, njihovo koncentracijo in molekularno sestavo smo ovrednotili z optično in elektronsko mikroskopijo, interferometrično svetlobno mikroskopijo in UV-vis spektrometrijo. Medtem ko vesoljski polet ni bistveno spremenil celotne vsebnosti nukleinskih kislin in beljakovin, je izzval izrazite strukturne spremembe pri vseh vrstah vzorcev. Vzorci mikroalg in hibridosomov, izpostavljeni vesoljskemu poletu, kažejo opazno zmanjšanje koncentracije števila ZD-jev v kombinaciji s pomembnim povečanjem hidrodinamskega premera v primerjavi s kontrolami na Zemlji.
Te ugotovitve dokazujejo, da razmere med vesoljskim poletom spreminjajo dinamiko agregacije ali stabilnosti ZD-jev, kar ponuja ključne vpoglede za vesoljsko biologijo in ohranjanje biomaterialov med dolgotrajnimi vesoljskimi misijami.